Do Grčije po južni poti

V Grčiji bom s Kalimero do konca oktobra, zato sem se odločil, da grem tokrat na pot z mojim kemperjem in sicer po južni poti, ki se mi je zdela bolj počitniška. Za preizkus. Na pot sva šla v petek okrog dveh popoldne, pričakovala sva gnečo na meji, vendar sva imela že do meje kratek postanek pri avtomehaniku v Črnomlju, kjer so nama prijazno ponastavili elektroniko in hvala bogu, do Grčije je bil mir. Potovala sva skozi Hrvaško, dokler je avtocesta po avtocesti, potem pa čez nov Pelješki most do Črne Gore, preko Albanije v Grčijo.

Prvi postanek sva imela na počivališču Gospa od puta, to je ob zalivu Skradin, prvi pogled na morje, Skradin in sončni zahod, zelo lepo urejeno počivališče. Želela sva narediti čim več poti, zato sem vozil sicer varčno, pa vendarle hitro. Okrog devetih zvečer sva prispela do Pelješkega mostu, ki je res lep, tudi ponoči, ko je osvetljen. Pot po dolini Neretve v večernih urah je bila prav tako lepa, verjetno si, ko greš na počitnice navdušen od vsega. Ob poti dva prijazni gospe naredila biznis, saj sva se trudila porabiti čim več kun, ker je to verjetno zadnja pot skozi Hrvaško s kunami. Prestop v Črno goro (prehod Karasoviči) ni bil tako dolgotrajen, kot sva se bala, presenetil pa naju je gost nočni promet skozi črnogorska mesta, nočno življenje je trajalo vso pot, do Ulcinja, kjer sva omagala. Kotorski zaliv sva prečila s trajektom (10 €), skupaj pa sva skozi Črno goro potovala štiri ure. Prespala sva pred kempom na plaži Miami beach, vendar sva se zjutraj hitro premaknila naprej, saj na naju plaža z milijon ležalniki ni pustila vtisa.

V Albanijo sva vstopila na mejnem prehodu Sigal Uniqa - Pika Kufitare Muriqan in hitro sva prišla do mesta Skadar. Žal se v Albaniji nisva ustavljala, malo sva bila utrujena in čim prej sva želela priti na cilj. Prvi potovalni vtis je bil, da so ceste bolj slabe, da je na cesti bila ves čas, dokler nisva prišla naprej od Tirene, ki sva se ji izognila, gužva, premikali smo se počasi in toalete ob cesti so bile nečiste, kava pa prav zanič. Te kraje bova enkrat obiskala samo zato, da jih obiščeva, raziščeva, za tranzit pa niso preveč lagodni. Pred Tirano sva zavila proti Draču in sledila oznakam za Fier, zgrešila odcep iz avtoceste, se vrnila in zavila na »tovornjakarsko« relacijo, v hribe, po celini proti Grčiji. Lepa cesta in lepa pokrajina, mesta preprosta, reka Vjosë čista in slikovita. V Grčijo sva vstopila na mejnem prehodu Kakavijë. Zdaj sva bila že utrujena in sva želela priti čimprej do Messolonghija, najkrajša pot je mimo Ioannine in v Messolonghi sva prispela po 31 urah vožnje, skupaj s spanjem (5 ur) in drugimi postanki. Pot je naporna in bi bila smiselna, če bi bilo to popotovanje z ogledi (Dubrovnik, Črna gora, Albanija), sicer pa je za tranzit ne priporočam, v jeseni se bom vračal čez Severno Makedonijo in Srbijo, kot je običajna pot z avtom do Grčije. Tokrat bolj popotne novice, kmalu sledi jadralsko poročilo.